Drage Slovenke in Slovenci, cenjeni visoki Gostje! Organizatorji srečanja Porabskih Slovencev!

Moj prvi pozdrav je zdaj svojih rojakov Porabskih Slovenk pa Slovencev, šteri so v žmetni cajtaj tak skončali, ka ostanejo na svojom daomi, v svojoj porabsoj vési,  pa do branili svoje domačije, rodno grudo, se skrbeli za žitek, za mlajše od svejta z železnof zavésof/fijankov zaprejtomkraji, pa do vsigdar z odprtim srcem, pa z odprtimi vratami čakali domov tiste, šteri so odišli daleč od téc délo iskat. Pozdravlam Slovenke pa Slovence, šteri ste gnes od daleč prišli domao, ka gor poiščete svoje spomine, nikdanje domove, žlato, stare pajdaše pa padaškénje, pa  - ka cajt ide naprej – dosti morete ité k grobavon.Tao, ka smo gnes donk tüj, pa poméni, ka Porabje živé, itek se čüje porabska rejč, itek sladko zvenéjo naše porabske v cerkvi pa na kulturnih prireditvaj. Vrata Porabja so nastežaj odprejte, slovenske organizacije, Državna slovenska samouprava,  Zveza Slovencev na Madžarskem, lokalne pa narodnostne samouprave,  slovenska društva, šaole,novine Porabje, Radio Monošter, oddaja Slovenki utrinki, delo kulturnih skupin, Vzorčna kmetija, Küharjeva spominska hiša, mali Triglav pa različne prireditve so priča, ka smo nej pistili, aj istina grata prerokovanje z prejšnjoga staoletja, ka tü leta 2000 več nedo Slovenci. Ka aj naša porabska kultúra gor ostane, pa mi Slovenci za naše potomce ne njamo samo zgodovinske spomine, liké žive tradicije, ge kak zagovornica Slovencev v vogrskom parlamenti, ponüjam svoje delo, ka se leko z političnim vodstom našoga  orsága poglijamo za naše pravice, pomaoči par délé za Slovensko prebivalstvo. Iščite me, pitajte pa prosite me.

Kak je v slovenskoj pesmi vöpovedano želje: Stezice, ki so včasih bile, so vse bole prehodne, grmovje posekano, travica požeta. Pa nigdar ne pozabite

„Vse stezice so lepe, najlepša je ta, ki me vodi do doma, kjer so mamca moja.”